Eden izmed najvidnejših slovenskih pisateljev se je rodil v revni kmečki družini. Leta 1858 je začel šolanje v enorazrednici v Poljanah, ki ga je nadaljeval v Ljubljani. Nato se je leta 1863 vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih prestopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko.

Po koncu gimnazije 1871 se je na dunajski univerzi vpisal na študij prava. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se kmalu (1877) odpravil v Kranj, kjer se je zaposlil pri dr. Mencingerju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. Politično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Leta 1894 sta skupaj prevzela vodstvo stranke in Tavčar je postal zmernejši; do razpada Avstro-Ogrske je bil med vodilnimi politiki kranjske liberalne Narodne napredne stranke (NNS). Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901-1907 je bil državnozborski poslanec, od 1912 pa do 1921 je bil tudi ljubljanski župan.

Poročen je bil s Franjo Tavčar, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije. Bil je tudi eden od starost liberalnega telovadnega društva Sokol. V zadnjih letih svojega življenja je opustil javno delovanje zaradi raka na črevesju. V tem času je veliko dni prebil na posestvu na Visokem. Umrl je v Ljubljani in je pokopan v grobnici na Visokem.

Bil je vitalna, življenja željna osebnost. Iz kmečkega okolja se je povzpel na vrh takratnega slovenskega meščanstva in si pridobil socialen in političen ugled. Imel je bogato domišljijo in čustvenost, ni pa ga mikala razumska analiza življenja, mehanična razlaga njegovih pojavov, socialnih in bioloških znakov.

Njegovo najpomembnejše delo je zagotovo Visoška kronika, ki govori o dogajanju v 17. stoletju, v katerem se je končala tridesetletna vojna. S tem delom je dal Slovencem prvi zares dognani, idejno in estetsko izoblikovani roman z višjo duhovno podlago. Ostala znana dela:

• Ivan Slavelj
• Vita vitae meae
• Mrtva srca
• Janez Sonce
• Med gorami - zbirka kratkih pripovedi
• Grajski pisar
• 4000
• V Zali
• Izza kongresa
• Cvetje v jeseni