Emona je bila kot strateška postojanka, ki je odigrala pomembno vlogo v številnih vojnah, utrjena z močnim obzidjem. Štela je 5.000 do 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane. Hiše so bile zidane, imele so javno kanalizacijo, centralno ogrevanje, bile so ometane z barvanimi stenami in mozaičnimi tlaki.

Emona je bila med ostalim pomembno zgodnjekrščansko središče s cvetočo trgovino. Mesto je imelo tudi svoje božanstvo, boginjo Equrno, ki so jo častili na Barju. S propadom zahodnega rimskega cesarstva je propadla tudi rimska Emona.

Leta 452 so jo porušili Huni z Atilo na čelu, v času preseljevanja narodov pa je mesto za dolga desetletja zagrnil somrak. Slovanski predniki so v te kraje prišli ob koncu 6. stoletja in začeli svojo naselbino graditi v varnem zavetju grajskega griča. Postopoma je začelo nastajati srednjeveško mesto.