Začetki slovenske kulture
V 15. stoletju se je Ljubljana uveljavila tudi v umetnosti. Znani sta bili slikarski delavnici Janeza Ljubljanskega in Ljubljanska kiparska delavnica. Po potresu leta 1511 so mesto obnovili v renesančnem slogu in ga na novo obzidali.
Prva srednja šola, javna knjižnica in tiskarna
Ljubljana, ki je štela 5000 prebivalcev (okoli 70 % po jeziku Slovencev), je v 16. stoletju postala središče slovenskega protestantizma in hkrati kulture. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik, Jurij Dalmatin pa je prevedel Biblijo. V tistem času je Ljubljana dobila prvo srednjo šolo, javno knjižnico in tiskarno. Sledili sta ponovna prevlada katoliške cerkve ter protireformacija.
Obdobje baroka zaznamuje podobo mesta
Leta 1597 so v mesto prispeli jezuiti in ustanovili gimnazijo, ki se je razvila v kolegij. Konec 17. stoletja je bila ustanovljena Academia operosorum, družba učenjakov po italijanskem vzoru. Slednji so v mesto med drugim vabili tuje stavbarje in kiparje. Tako je renesančno podobo mesta prekril barok. Hiše so dobile nova pročelja, nadzidali so jim tretje nadstropje, notranjščine pa so krasila arkadna dvorišča in stopnišča. V baročnem slogu so prenavljali oziroma sezidali tudi večino cerkva. Krona baročne ustvarjalnosti v Ljubljani so bila dela kiparja Francesca Robbe.
Francesco Robba
Francesco Robba (Benetke, 1698 – Zagreb, 1757) je bil učenec enega vodilnih beneških mojstrov Pietra Barette. V Ljubljano je prišel v začetku 20. let 18. stoletja. Prevzel je vodstvo ene od kamnoseških delavnic ter z njo kmalu postal najpomembnejši kipar med Ljubljano, Celovcem in Zagrebom. Leta 1751 je postavil vodnjak treh kranjskih rek, najpomembnejši simbol baročne Ljubljane. Delo je trajalo devet let in ves čas so ga spremljale same težave, na koncu pa je sledil umetnikov finančni zlom ter odhod v Zagreb. V tlorisu ima vodnjak obliko starega mestnega pečata, tri figure starcev z mišičastimi atletskimi telesi pa naj bi bile alegorije treh rek: Ljubljanice, Save in Krke.